stuck in a moment

Nekdo mi je rekel kako lahko poslušam staro musko. In kako to, da se je ne naveličam. Razlog je preprost. Ker je dobra. In ker novodobni mtv alter "minismokomerciala" rock smrdi. Vsa ta novodobna muska črpa material iz preteklosti in vsi ti novi bandi zvenijo znano. Ne maram emo scream wtf muske, ne maram vseh teh new brit skupin, ki rastejo kot gobe po dežju, ki so produkt novodobnih medijev, in ki so poslušani samo zato, ker so lepi in ker je tehnika napredovala do te mere, da več ni važno da znaš peti in igrati, samo da imaš rahlo trpeč look, kao ful mi je bad v lajfu in že si car. interpol, artic monkeys, kaiser chiefs, muse... vsi ti bandi pravijo sebi rock and roll. Itak. Fantje za r'n'r rabte vi dušo. In jajca. In vi jih jebiga nimate. Ste pa vsaj lepi. In da ne bo vse tako črno. Priznam, so tudi kakšni bandi, ki so poslušljivi. A to ni to.

Ja pa jo se naveličaš? Vedno eno te isto, nič novega.
Zmeraj se najde nekaj novega. Nekaj založenega, izgubljenega, na novo odkritega. In lahko komot poslušam isti komad dve uri, ker mi je vsako poslušanje drugačno. Ker vsakič zveni drugače...

just my imagination...

Hodiva po želežniški postaji v Ljubljani. In njej se zahočejo čevapčiči. In sva šla. Na čevapčiče oz pleskavico. Pa sem ji rekel: ej dej gremo do beograda. Uizi počekirat sceno. In je rekla itak, takoj. Pa sem reku čaki, če gremo do beograda, gremo lohk tut še mal bolj dol. Te peljem na prave čevape. V Leskovac. In je rekla, ej stari kaj pa če bi šla vse dol do Grčije. Do Soluna. Pa pol kruzat po Grčiji do Krfa, skočt na ladjo in potem ko se nama zahoče, iti dam. Totalno spontanna. Berz odvečnih vprašanj in pomislekov. Brez tistega, ja kaj pa služba, keš, starci.
Pa sm ji rekel: a se ti zajebavaš? In me je pogledala s takšnim pogledom, ko več ne veš kaj naj si misliš. In sva šla. Ampak samo do Beograda.
Potem sem se zbudil. V še eno zaspano in deževno jutro. Pa tako lepo bi lahko bilo...

spet je večer

In spet je nočna. Na moje veliko začudenje sem fasal mini paket(dve nočni). Jah nova metla drugače pometa. No, in začuda je nocoj blažen mir. Nobenih pijanih angležev, nobenih makaronarjev, narkomanot in drugih čudakov. Prijateljic noči pa tudi ni na spregled. A so one na dopustu? A jim po njihovi ''kolektivni pogodbi'' sploh pripada. Hm, kakorkoli nihče me ne moti in to je najbolj pomembno.
Po čem si bomo zapomnili ta vikend? Po solidni pijanki nekje med medvedi, dobrem žaru, ter seveda vrnitvi Ljubota iz zapora. Ljubo je namreč v ponedeljek odslužil svojo 3 mesečno v imenu ljudstva kazen na Povšetovi. Za tiste, ki še ne veste kdo je Ljubo. Ljubo je največja legenda Šiške, ki je na enem koncertu s stojalom za mikrofon udaril uradno osebo po glavi. Trikrat. Torej, Ljubo je zopet med nami, ta teden bo užival v stvareh, ki jih na povšetovi ni bilo, potem pa naj bi se končno odpravili na turnejo. Ljubo dobrodošel nazaj!

Teden, ki prihaja ne obeta večjih pretresov in dogodkov, prevladovala bo melanholija. Poletje se bilža koncu, čas bo ža en velk flashback.

big red apple

Še en dokaz da naklučij ni. 20.09.2007, Cvetličarna. Nova plata, stari hiti. Karta kupljena, žur zagotovljen. Se vidimo....

Sanjati..

Hodim po štacuni, kupujem nekaj lepega za posebno osebo in zatavam na odelek s cdji. In ko že vidim, da ne bo nič s kakšnim novim nakupom, zagledam v kotu meni ljubo grupo. In, čeprav imam vse komade s cdeja na kompu, ga kupim. Unplugged live verzija koncerta Za sve ove godine. In odhitim domov in pritisnem play... Če me kdo prepriča, da obstaja boljši sentiš band od crvene jabuke...

In sledi potovanje. Potovanje misli nazaj v preteklost in nazaj v prihodnost. In sanjaš, kako bi lahko bilo, če bi se stvari drugače odvijale. In v sanjaš doživiš občutke sreče. In veš, da se je vse do zdaj zgodilo z razlogom. Ker vse kar se še ni, se še bo. Nekoč, nekdaj...

"ispisat ću poneku rijeć i za tebe
vjekova mir vraćas mi ti
smiruješ vode nabujale
moj šapat i krik ćes pomiriti
pijem ti dah kao lijek svaku noć
prije no što usnim ja
i taj tren i zauvijek samo ti
ti si mi u mislima

i kad nisi tu kraj mene
da znaš da me boliš
i noćas ja ćda te čuvam dok spavaš
i ljubim tamo gdje najviše voliš dok sanjaš"

100 pijanih noči

Ta teden je dogajalo na polno. In ko dogaja ni časa za pisanje. Mislim da je to dobra stvar. In evo glih, ko sm se spravil pisat, me kliče mesto. Jah bom nadaljeval jutri. Zdaj je čas za pomembnjše stvari...

wind of changes

V službi se dogajajo premiki. In okopi:) Čez noč smo dobili novo šefico. Meni nič tebi nič je ljubljeni vodja predstavil našo novo pridobitev. In v njegovem govoru, polnem delovnega zanosa in besed hvale na račun naše nove, sem se vprašal kam vse to pelje. Ker je več kot očitno, da je dobila službo samo zato ker je njihova. In pri nas je važno smo nekaj: ni važno a si dober, važno je da si naš. No in kar naenkrat se najde denar za stvari, za katerega prej kar ni bilo. Čudna je ta naša delovna organizacija. Toliko ljudi kot je dalo v tem mesecu odpoved, še ne pomnim. Itak da ti je logično, če človek dobi plačo na ravni leta 94. In folk ne zdrži več. Obljube ala samo še malo potrpite, samo da zaplavamo ven iz tegob prejšnjih let, ne vžgejo več. In če veš, da gre podjetju dobro kot še nikoli, in da zaposleni v drugem hotelu, katerega lastnik je isti, dobijo za isto delovno mesto enkrat višjo plačo, potem se tudi ti začeš spaševati, za koji kurac bi se jst jebal za un drobiž.

A stara ljudska modrost pravi, da se noben pasulj ne poje tako vroč kot se skuha. Kar naenkrat dobiš stimulacijo, kar naenkrat obljubljajo višje plače, dodatne procente od prodaje in kar naenkrat je šef tvoj prijatelj.

In potem sledi še tako poslužbeno druženje v eni od staro-ljubljanskih gostiln, kjer ob dobrotah in alkoholu seveda, razglabljaš o tegobah službe in kako je nokoč bilo in kako še bo. Poslušaš zgodbice starejših sodelavcev, to so šele anekdote, in dobiš občutek da se stvari premikajo na bolje. Ali pa je bil zato razlog refošk... Bomo videli...Kmalu

spet je dobra noc za spomine

"Spet je nova noč za zabavo.
Stara klapa nabira se.
Spet prodali bomo glavo za srce.

Nora noč ki naj nikoli ne mine.
Strast prižgana bo v očeh.
Ogenj ki bo prinesel spomine, solze in smeh"

Kaj povedat o preteklem vikendu. Mislm da Slavkotov komad pove vse. Tok dobr, mi ni blo že dolg. No, da razjasnem, kje sm bil. Lahko bi rekel, da sm bil zopet v republiki. In se nisem dosti zlagal. Kdor me pozna, ve da ljubim kolpo. In če ob kolpi taborijo taborniki skoraj da ne more biti bolje. Bil sm 4 dni gost na taboru jezerskih ščuk v Ribjeku in vse kar lahko povem je: respecta! Čeprav je na začetku kazalo na vse drugega kot time of my life. No po zadnji nočni sm po 4 urah spanja, zapustil ljubljano, še prej kupil lubenice v leclercu in nekaj knjig, da krajšajo da krajšajo mi čas. Vreme je bilo bolj podobno pred apokaliptičnem času: dež, dež, mraz, megla, samo še na sneg sm čakal. No in pol sm hotu ubrati bližnjico in izbral pot ki to sploh ni bila. Namreč če je cesta v izdelavi in nima ne asfalta in ne zaščitne ograde, spominja pa na tisto na vršič in če je totalna megla potem in če zraven kot zanalašč špila tista acdc highway to hell, potem voziš s cmokom v grlu. In če te potem na koncu ustavi policija, ki je mimogrede za mano vozila 10 km, potem zčetek res ni dober. In če ti na cilju še odpade auspuh, veš da se nekdo igra s teboj. A kot sem rekel tisti vikend je bil poseben. Policaji je bolj zanimal moj prtljažnik(šengen=ilegalci+mamile) in ko so ugotovili da v bučah ni droge, še manj pa kašnih albancev smo se v skoraj prijateljskem duhu poslovili. No in ko ugotoviš da živi zraven tabora človek, ki v prostem času švasa in popravlja avte, se dan takoj lepši zdi.

In potem pridem na tabor. Poznal sem samo eno osebo in začetna trema je bila prisotna. A potem spoznaš folk in iz ure v uro se ti bolj dozdeva da je to to. Nočni pa prinesejo dodatno vrednost. V knjižnici doživiš tisto kar v nobenem lokalu ne moreš, ogenj kitara in knjige. Pa folk! Folk je zakon! In v tistih štrih dvenih spiš po 4 ure na dan, ker ni časa da bi spal, ker skos nekaj dogaja, in greš na nočno orientacijo in se malo zgubiš, in priključiš Hrvaško z Evropo:), se poročiš in ti je škoda spati. In pride zadnji večer in uživaš v vsakem trenutku, uživaš v pesmih, ki jih nisi pel že dolgo dolgo časa in se zbudi Tim in zapojemo uspavanko za evo in takoj zaspi nazaj in je smeh, zajebancija... in potem greš ob štrih v avto poslušat Mr. Bojanglesa, ker ti tako sede, in ker bina ne more verjeti da obstaja še kdo ki pozna ta komad. In ga poslušaš...Trikrat. In pride jutro in ves zmačkan greš na jutranjo telovadbo in ti je slabo. A se ne pritožuješ. Veš da je tako prav. Popoldne bi najraje prespal in se nikoli zbudil. Čas odhoda. Posloviš se od vseh, in ti je teško pri srcu. Rad bi ostal, pa moraš iti. Jebena služba. A ostanejo ti spomini...In trenutki

Vse to sem doživel samo zaradi ene meni tako posebne osebe. Dorian tnx za vse, nevem kako se ti bom lahko sploh odolžil.

Tko da ščuke še enkrat hvala za gostoljubje, ter za vse prebrane "knjige"...

it's a casual life

Danes je bil velik dan za gverilo. Vstali smo že ob 15.00 ter ugotovili, da je dan idealen za šoping. Kam drugam kot v malo mesto velikih nakupov. Romanje ponavadi začnem v meni najljbšem celiu, kjer pa začuda nič konkretnega, oliver že dolgo čaa ni več zame, švede pa nikoli nisem maral. Zakaj? Zarad oblek seveda, pač ne maram cunj, ki imajo tako čudne odtenke barv, poleg tega pa izgledajo kot da bi bile že nošene par sezon. Ja pa še vsak kao alter, hipi, emo metelkovc jih nos, meni pa ravno ne diši ta scena.

Torej na moje veliko presenečenje sem našel zadovoljstvo v zari. In so padle nove kavbojke in šuzi. Kar me je načudilo v vseh štacunah je tip stila, ki ga prodajajo. Casual scena. Kao Anglija 80, hooligan look, pač vetrovke, ki zgledajo poceni kopija freda preija, kvazi bomberji, skinhead srajce, superge ala all starke. In nevem a mi je to kul ali ne. Po eni strani pozdravljam oblikovalce, da so končno pogruntal, da je casual look najboljši stil ever, po drugi strani pa dvomim, da folk k kupuje te cote, ve kako in čemu se jih nosi.

Kot kaže so hoolsi in. Vedno več je filmov o njih(football factory, green street), videoigric, internet je naredil svoje, pa še mediji jih predstavljajo kot največje teroriste na svetu. In pač najstnik se valda zapali na vse te limance, kupi cote, in že je pripravljen da nekomu razbije gobec. Samo še med dragonse, viole in ostale indijance se mora včlanit. In že je bad ass mf.
V mojih časih ko sm bil še aktiven na tribinah, je bilo drugače. Stil je seveda igral vlogo, a pomemben je bil pristop. Navijanje vseh 90 minut, koreografije, bakljade, dejansko si živel za uspeh kluba oz. reprezentance. Scena je spominjala na zlata 80 v Jugi in Italiji, se pravi dres, bomber, jopca s kapuco, šal, kavbojke. Danes pa vidm, da je vse preveč enih šminkerjev, ki vse na kar čakajo, je spopad s 3 varnostniki, ker pač it's a casual life in če ni fajta ni to to. In ni več ultras ampak kao hools scena. A pri tem je ena napaka. Slovenija ni anglija in naše kvazi firme so otroški vrtci v primerjavi z njimi. In ker pač pri nas nimaš firm s katerimi bi se pomeril v uličnih veščinah, se potem spraviš na policaje, ki pa samo čakajo kdaj bodo sprovocirani, ker oni so tudi gledali te iste filme in oni bi tudi malo vadili s pendreki.

Da ne bo pomote, nimam nč proti organiziranim pretepom, to je za moje pojme najbolj fer, pač dve firmi se zmenta za fajt, daleč od polcije, novinarjev in ostalih ljudi, ter se malo pobližje spoznajo. Vsi vedo v kaj se spuščajo, ne skupi jo noben, ki si tega ne bi želel. Sej ne pravm, da mi niso kul, samo nekako mi je bližja ultras scena, tisti filinf ko se pesem počasi spreminja v val, ki zajame potem cel štadion, prva baklja, ki spravi na plan še ducate drugih, pa koreografije, zastave, dimne bombe, ko štadion izgleda kot kotel v katerem vre, in v katerem ekipa dobi v navijačih 12 igralca.

Vem da se boste vsi normalni ljudje zgražali nad mojim pisanjem, a to vas dela normalne. Pač ne, razumete, kaj lahko pomeni človeku klub, grupa, šport, ne razumete kako lahko nekdo prepotuje pol evrope, da bi potem v največjem dežju podpiral svoj tim. Verjetno ne razumeter kdo pri zdravi pameti bi pustil službo, punco, se skregal doma, samo zato da bi bil tam kjer so njegovi. Na tribunah, brez wcjev, obravnavani kot največji kriminalci, najdejo zadovoljstvo, katero v normalnem življenju ne bi. Lepo je bilo. Kako že gre tisti stih: you will never walk alone.

republika palma de coco

Delam.Spet je nočna. Kot kaže bo zopet mirna, kar me neskončno veseli. Vse kar je slišati je zvok radia, nočni program ene od meni ljubših radiskih postaj v ljubljani. In kdo drug je primeren za tako poletno zasanjano noč, kot mlakar. In to tista njegova o defacto državici nekje na koncu domišljije. Jst bi tudi tja šel!!!

In začne me dajati nostalgija...

Bil sem tam...Dve leti nazaj...To je bilo poletje, ekipa ta prava, destinacija ipsos, ja vem, da boste rekli ,kaj a krf je zate palma de coco?! Ja tisto poletje je bil. Vse, kar se je zgodilo v tistih 10 dneh, je bila čista republika. Star slovenski rek pravi, da se vse dobre stvari začnejo v gostilni, in v našem primeru ni bilo nič drugače.
Pravijo da je izbira lokala med dopustom bolj pomembna od njega samega, oziroma, da se dober dopust meri po številu preživetih ur v njemu. In mi smo delali nadure. Pa ne zato, ker bi bili vsi po vrsti pijanci in neozdravljivi alkoholiki, pač pa zaradi štimunge in filinga v njemu. In če je šef loakla še naš čovjek, gazda Milan in natakar makedonc, potem se v njemu počutiš kot doma, in če gazda Milan ne prenese makaronarjev, je to velik velik plus. Pri njemu se je vedelo: balkan plača za hainikena 2 eura ,italijani 3; tekila za slovenca 1 euro italijan 2. Pa kolikokrat smo pili na puf, Milan je rekel: ovi italijani plaćaju za vas, šta se pije, in smo pili. Italijane je odiral kot mačke. In s tistim plusom, ki ga je naredil je, kot robin hood, dajal nam. Milan svaka ti čast! Pa dj! To je bil en čist nor Irec, Slovencu brat v alkoholu, in vse kar se je drl v mikrofon je bilo: Shopaj Slovenia! In je dal avsenike, in malo teraso...In ko je celoten lokal padel v ekstatazo je gazda Milan kot največji kekec začel jodlat. No in da bi bila zastopana cela bivša juga, je potem irc zavrtel še venček jugohitov. Ludnica. In kar si hotel, si dobil. Killerse! Great choise my friend! A karaoke bi! No problem! Res kapo dol človeku kateremu sem ime na žalost pozabil.

Seveda pa bi bilo vse to brez čara če ne bi bila družba ta prava. Recimo temu kr bratovščina, iz vseh koncev, različnih starosti, a občutek si imel, kot da se z njimi poznaš že od malega. In na koncu je tudi pomembeno tvoje začasno domovanje tam doli, in mi smo ga imeli za čisto desetko. Kostas in njegov fotr Kostas starejši(kje jim je domišljija?) sta nas gostila v apartmajih, ki so tvorili skupaj neke vrste amfiteater z trgom na sredini. In na tem trgu se je zmeraj ogrevalo za odhod v shooterja. Kitara, cviček(15 litrov domačega), koktejli, zajebancije, iskrice, vse to ti ostane v spominu.
In dnevi minejo kot minute, in tako pride zadnja noč. Za konec spoznaš tisto sladko bitje, ki ti cel čas na krfu ni dalo spati... In skupaj z njo preživiš večer in skupaj z njo pričakaš jutro. Hm le zakaj imam tako rad kras.

Še se bom vrnil...

nad mestom se dani

ljubim zadnjo uro nočne. Zakaj? Poleg tega da je zadnja ura dela, je to meni ena ljubšiš ur dneva. Bom opisal. Ob petih se konča gledanje v strop in dremanje, ko ti oči skupi lezejo, ti pa se z njimi boriš kot don kihot z mlini na veter. In začnejo se tisti mali rituali, ki jih tako ljubim.

Počasi se začne delati dan. in to je najboš opazovati s strehe, res hud filing ti na vrhu ljubljane, in vse počasi zaživi. Ob petih nam pripeljejo kruh. Svež kruh, ki se ga razveseliš kot otrok čokolade. Še topel in v kombinaciji s kakavom ti polepša še tako zamorjeno nočno. Peki so zakon!

In potem pride na vrsto sosed. Vsak dan ob 5.30 zalaufa mimo hotela proti tivoliju. Ampak res vsakdan. Po njemu bi lahko uro ravnal. Sosed je model!

No in potem pride časopisar, ki ti prinese svež izvod uravnovešenega časopisa in tistega ki to ni. Prebereš oba in si ustvariš svojo sliko. Direkt in novice nahitro prelistaš ker za kaj drugega tudi niso. In potem se začnem spraševati, zakaj so na prvih straneh vseh časopisov same negativne zgodbe: ''Tudi ti Jolanda?'' joli naj bi se fiksala z dopingom, ja a se kira ne?!; potem brat umoril sestro in še psa, nakar si sodil sam, neuspešno in podobno sranje. Nekaj je gnilega v državi danski, da ljudje padajo na take zgodbe.

Na koncu pride izmena, pričakaš jih srečen, kot brodolomec ladjo , predaš izmeno in greš, sanjam naproti. In nad mestom je že dan.

MI SMO PIJANE BUDALE

Medtem, ko vsi pošteni državljani spijo, jst delam. Pač nekdo mora. In ob tej uri ponavadi nastopi kriza. Internet znam že na pamet, sodelavec lepo spi,zakaj bi delala oba ko pa lahko en oddela svoj del sanjajoč bele plaže bahamov na katerih ob dveh črnkah pije svoj 6 cubalibre.
No danes sm jst tisti ki je pokonci. In danes je vse mirno...Začuda. Zgleda da ni polna luna. Ker nočna zna biti zanimiva. Preveč zanimiva. Vsake toliko časa pride kakšen človek s preveč maligani v krvi, ali pa prideta kar dva, taki so najboljši, jajo in pajo. In pol se bi radi s teboj pogovarjal a ekonomskem položaju domorodcev na mauricijusu, o veliki zaroti telebajskov in o tem kako so zopet podražil ritoznojnika. In pol modela nočeta oditi. In ti se vprašaš, kdo je tuki nor, on k je nabasan k zmaj, al jst debil k delam.
Potem imaš pijane goste. Ponavadi so to pegasti angleži stari od 25 do 35 let, ki mislijo da je ljubljana del rusije in da pač tuki vsak dela za 2 eura na uro, no sej skor da je to ta zadnje res, žalostno a res. No in potem ti te pegasti angleži ne najdejo svoje sobe oz zaspijo po hodnikih, wcjih, dvoranah... In potem ko jih najdeš v takem stanju je vsaj kar spravijo iz sebe , foking el john where the fok am i? Imaš pa tut take ki zamenjajo hotel, al zamenjajo žival leva za slona al pa center za orientacijo zataji. Mah prou zabavni so te pegasti...Pogrešam jih. Not!

In pol maš še take s katerimi nočeš imeti opravka. Narkomani! Neka pametna oseba se je spomnila da bi postavila iglomat nedaleč od našega hotela. Res plemenita poteza omogočiti đanksu 24urni servis, škoda ker še nimajo heroinmata; In kam bo šel drugam đanks kot pa lepo na skret petih zveztdic in si priredil party for one. No in pol ga najdeš, in samo upaš da je že tok zadet da ga lohk naženeš vn iz bajte in mu prisloiš kakšno vzgojno.

Aja kako sem jih lahko pozabil. Prijateljie noči. Vedno dobrodošle. Tako kot pri gostih kot tudi pri meni. Gostu popravi razpoloženje za tisto uro ali dve, meni na malo zapolnijo praznino v denarnici. Ja za denar zamižim. Na oba očesa. Vsi mi se prodajamo. Razlika je le v ceni.
No in potem pride jutro. In pride izmena. In greš spat. LAHKO NOČ SLOVENIJA, KJERKOLI ŽE SI

lep dan za smrt

poslušam oz bolje rečeno gledam poročila in vse kar zasledim so same slabe novice. Avtobus poln ortodoksnih poljskih vernikov prebije ograjo in zgrmi v prepad...Za večino se konča tragično. Kje je bil bog takrat? Na dopustuu? Gledam naprej, poplave v angliji, kot da bi gledal porečje amazonke ne pa zahod anglije...No vsaj na morje jim ni treba...Balkan gori tokrat za razliko ne od vojne pač pa požarov...No mal smo napredovali...Pad v italiji izginja, da o ledu in medvedih nekje daleč na severi ne govorim...In pol se vprašam? Kje je sploh še smisel vseh teh save the world organizacij, vseh teh sestankovnja G8, vseh koncertov liveaid, liveearth, liveband, ki itak nardijo več škode k koristi, zakaj za vraga bi recikliral ko pa cela kitajska za to še slišala ni, in zakaj za vraga bi se pustil prepričati v pomoč lačnim otrokom v afriki. Pač ni nam več pomoči. Jebiga en je to moral povedat naglas. Dejstvo je da bo ves planet šel v kurac in da mi ne moremo narediti nič glede tega... Predlagam da si odpreš steklenico pira, vsedeš se pred kavč, prižgeš televizor in vzameš vse te cnne,skynews kot največjo komedijo na svetu.

Kako že gre tisti rek: nasmiha se nam lepše jutri...umira od smeha.

kad zaboraviš julij

ne vem zakaj a zadnja leta poletja ne maram....verjetno zaradi nje...vsako leto se prikaže kot nekakšna fatamorgana... kot ptič feniks me dviigne da bi me lahko zopet nazaj spremenila v pepel. In to se mi konstntno ponavlja... Sej verjetno sm jst največji krivec da je temu tako a nekaj mi govori da sta za vsako stvar potrebna dva... O njej prihodnjič

Sej poletje je fajn: sonce, morje, žuri, đuskanje.... A kaj ko nismo več tok stari da bi brezkrbno preživeli 2 meseca in delali popolnoma nič...bogu dneve kradli, pil tanajbolj poceni vino, užival v najbolj preprostih stvareh, odšli na morje z vlakom in spal na klopcah ob morju.

In danes, redno zaposlen, nesrečno seveda, imam avto, imam tut neki dnarja....a nimam časa. Še tega k ga dobim-dopust, si ga najrajš ne upam uzet, ker vem da ko bom pršu nazaj bom fasal najhujši možni urnik-10 nočnih zapored in kje je potem tisto veselje do dopusta?

Sm tabornik. Že odkar vem za sebe. Tut taborenja niso več kar so nekdaj bila, oz moja generacija je na robu izumrtja, lahko bi rekel da sm poslednji mohikanec. Pa sej je fajn, ne rečem samo ni to isto...Evo na primer letos... Letos nismo imeli taborenja v sloveniji, ker smo šli smo na en mednarodni tabor v nemčijo. In potem doživiš tak kulturni šok...Njihove navade, običaji se razlikujejo od naših drastično, tiste naše male taborne rutine in navade, ki so najboljši del se ne izvajajo ker pač to ne gre. In potem si tm in vse kar si želiš je da bi vsaj enkrat stražil ponoči, vsaj enkrat se zadrl bona bona bona petit, vsaj enkrat se izgubil ponoči v gozdu, vsaj enkrat šel svečo in če bi bla sreča naklonjena skakal po blatu v največjem nalivu.

In pač zaradi takih stvari nemaram julija...In avgusta... Meseca, ki jeseni samo pripravljata tereen. O njej pa kdaj drugič.