Delam.Spet je nočna. Kot kaže bo zopet mirna, kar me neskončno veseli. Vse kar je slišati je zvok radia, nočni program ene od meni ljubših radiskih postaj v ljubljani. In kdo drug je primeren za tako poletno zasanjano noč, kot mlakar. In to tista njegova o defacto državici nekje na koncu domišljije. Jst bi tudi tja šel!!!
In začne me dajati nostalgija...
Bil sem tam...Dve leti nazaj...To je bilo poletje, ekipa ta prava, destinacija ipsos, ja vem, da boste rekli ,kaj a krf je zate palma de coco?! Ja tisto poletje je bil. Vse, kar se je zgodilo v tistih 10 dneh, je bila čista republika. Star slovenski rek pravi, da se vse dobre stvari začnejo v gostilni, in v našem primeru ni bilo nič drugače.
Pravijo da je izbira lokala med dopustom bolj pomembna od njega samega, oziroma, da se dober dopust meri po številu preživetih ur v njemu. In mi smo delali nadure. Pa ne zato, ker bi bili vsi po vrsti pijanci in neozdravljivi alkoholiki, pač pa zaradi štimunge in filinga v njemu. In če je šef loakla še naš čovjek, gazda Milan in natakar makedonc, potem se v njemu počutiš kot doma, in če gazda Milan ne prenese makaronarjev, je to velik velik plus. Pri njemu se je vedelo: balkan plača za hainikena 2 eura ,italijani 3; tekila za slovenca 1 euro italijan 2. Pa kolikokrat smo pili na puf, Milan je rekel: ovi italijani plaćaju za vas, šta se pije, in smo pili. Italijane je odiral kot mačke. In s tistim plusom, ki ga je naredil je, kot robin hood, dajal nam. Milan svaka ti čast! Pa dj! To je bil en čist nor Irec, Slovencu brat v alkoholu, in vse kar se je drl v mikrofon je bilo: Shopaj Slovenia! In je dal avsenike, in malo teraso...In ko je celoten lokal padel v ekstatazo je gazda Milan kot največji kekec začel jodlat. No in da bi bila zastopana cela bivša juga, je potem irc zavrtel še venček jugohitov. Ludnica. In kar si hotel, si dobil. Killerse! Great choise my friend! A karaoke bi! No problem! Res kapo dol človeku kateremu sem ime na žalost pozabil.
Seveda pa bi bilo vse to brez čara če ne bi bila družba ta prava. Recimo temu kr bratovščina, iz vseh koncev, različnih starosti, a občutek si imel, kot da se z njimi poznaš že od malega. In na koncu je tudi pomembeno tvoje začasno domovanje tam doli, in mi smo ga imeli za čisto desetko. Kostas in njegov fotr Kostas starejši(kje jim je domišljija?) sta nas gostila v apartmajih, ki so tvorili skupaj neke vrste amfiteater z trgom na sredini. In na tem trgu se je zmeraj ogrevalo za odhod v shooterja. Kitara, cviček(15 litrov domačega), koktejli, zajebancije, iskrice, vse to ti ostane v spominu.
In dnevi minejo kot minute, in tako pride zadnja noč. Za konec spoznaš tisto sladko bitje, ki ti cel čas na krfu ni dalo spati... In skupaj z njo preživiš večer in skupaj z njo pričakaš jutro. Hm le zakaj imam tako rad kras.
Še se bom vrnil...
ponedeljek, 30. julij 2007
četrtek, 26. julij 2007
nad mestom se dani
ljubim zadnjo uro nočne. Zakaj? Poleg tega da je zadnja ura dela, je to meni ena ljubšiš ur dneva. Bom opisal. Ob petih se konča gledanje v strop in dremanje, ko ti oči skupi lezejo, ti pa se z njimi boriš kot don kihot z mlini na veter. In začnejo se tisti mali rituali, ki jih tako ljubim.
Počasi se začne delati dan. in to je najboš opazovati s strehe, res hud filing ti na vrhu ljubljane, in vse počasi zaživi. Ob petih nam pripeljejo kruh. Svež kruh, ki se ga razveseliš kot otrok čokolade. Še topel in v kombinaciji s kakavom ti polepša še tako zamorjeno nočno. Peki so zakon!
In potem pride na vrsto sosed. Vsak dan ob 5.30 zalaufa mimo hotela proti tivoliju. Ampak res vsakdan. Po njemu bi lahko uro ravnal. Sosed je model!
No in potem pride časopisar, ki ti prinese svež izvod uravnovešenega časopisa in tistega ki to ni. Prebereš oba in si ustvariš svojo sliko. Direkt in novice nahitro prelistaš ker za kaj drugega tudi niso. In potem se začnem spraševati, zakaj so na prvih straneh vseh časopisov same negativne zgodbe: ''Tudi ti Jolanda?'' joli naj bi se fiksala z dopingom, ja a se kira ne?!; potem brat umoril sestro in še psa, nakar si sodil sam, neuspešno in podobno sranje. Nekaj je gnilega v državi danski, da ljudje padajo na take zgodbe.
Na koncu pride izmena, pričakaš jih srečen, kot brodolomec ladjo , predaš izmeno in greš, sanjam naproti. In nad mestom je že dan.
Počasi se začne delati dan. in to je najboš opazovati s strehe, res hud filing ti na vrhu ljubljane, in vse počasi zaživi. Ob petih nam pripeljejo kruh. Svež kruh, ki se ga razveseliš kot otrok čokolade. Še topel in v kombinaciji s kakavom ti polepša še tako zamorjeno nočno. Peki so zakon!
In potem pride na vrsto sosed. Vsak dan ob 5.30 zalaufa mimo hotela proti tivoliju. Ampak res vsakdan. Po njemu bi lahko uro ravnal. Sosed je model!
No in potem pride časopisar, ki ti prinese svež izvod uravnovešenega časopisa in tistega ki to ni. Prebereš oba in si ustvariš svojo sliko. Direkt in novice nahitro prelistaš ker za kaj drugega tudi niso. In potem se začnem spraševati, zakaj so na prvih straneh vseh časopisov same negativne zgodbe: ''Tudi ti Jolanda?'' joli naj bi se fiksala z dopingom, ja a se kira ne?!; potem brat umoril sestro in še psa, nakar si sodil sam, neuspešno in podobno sranje. Nekaj je gnilega v državi danski, da ljudje padajo na take zgodbe.
Na koncu pride izmena, pričakaš jih srečen, kot brodolomec ladjo , predaš izmeno in greš, sanjam naproti. In nad mestom je že dan.
MI SMO PIJANE BUDALE
Medtem, ko vsi pošteni državljani spijo, jst delam. Pač nekdo mora. In ob tej uri ponavadi nastopi kriza. Internet znam že na pamet, sodelavec lepo spi,zakaj bi delala oba ko pa lahko en oddela svoj del sanjajoč bele plaže bahamov na katerih ob dveh črnkah pije svoj 6 cubalibre.
No danes sm jst tisti ki je pokonci. In danes je vse mirno...Začuda. Zgleda da ni polna luna. Ker nočna zna biti zanimiva. Preveč zanimiva. Vsake toliko časa pride kakšen človek s preveč maligani v krvi, ali pa prideta kar dva, taki so najboljši, jajo in pajo. In pol se bi radi s teboj pogovarjal a ekonomskem položaju domorodcev na mauricijusu, o veliki zaroti telebajskov in o tem kako so zopet podražil ritoznojnika. In pol modela nočeta oditi. In ti se vprašaš, kdo je tuki nor, on k je nabasan k zmaj, al jst debil k delam.
Potem imaš pijane goste. Ponavadi so to pegasti angleži stari od 25 do 35 let, ki mislijo da je ljubljana del rusije in da pač tuki vsak dela za 2 eura na uro, no sej skor da je to ta zadnje res, žalostno a res. No in potem ti te pegasti angleži ne najdejo svoje sobe oz zaspijo po hodnikih, wcjih, dvoranah... In potem ko jih najdeš v takem stanju je vsaj kar spravijo iz sebe , foking el john where the fok am i? Imaš pa tut take ki zamenjajo hotel, al zamenjajo žival leva za slona al pa center za orientacijo zataji. Mah prou zabavni so te pegasti...Pogrešam jih. Not!
In pol maš še take s katerimi nočeš imeti opravka. Narkomani! Neka pametna oseba se je spomnila da bi postavila iglomat nedaleč od našega hotela. Res plemenita poteza omogočiti đanksu 24urni servis, škoda ker še nimajo heroinmata; In kam bo šel drugam đanks kot pa lepo na skret petih zveztdic in si priredil party for one. No in pol ga najdeš, in samo upaš da je že tok zadet da ga lohk naženeš vn iz bajte in mu prisloiš kakšno vzgojno.
Aja kako sem jih lahko pozabil. Prijateljie noči. Vedno dobrodošle. Tako kot pri gostih kot tudi pri meni. Gostu popravi razpoloženje za tisto uro ali dve, meni na malo zapolnijo praznino v denarnici. Ja za denar zamižim. Na oba očesa. Vsi mi se prodajamo. Razlika je le v ceni.
No in potem pride jutro. In pride izmena. In greš spat. LAHKO NOČ SLOVENIJA, KJERKOLI ŽE SI
No danes sm jst tisti ki je pokonci. In danes je vse mirno...Začuda. Zgleda da ni polna luna. Ker nočna zna biti zanimiva. Preveč zanimiva. Vsake toliko časa pride kakšen človek s preveč maligani v krvi, ali pa prideta kar dva, taki so najboljši, jajo in pajo. In pol se bi radi s teboj pogovarjal a ekonomskem položaju domorodcev na mauricijusu, o veliki zaroti telebajskov in o tem kako so zopet podražil ritoznojnika. In pol modela nočeta oditi. In ti se vprašaš, kdo je tuki nor, on k je nabasan k zmaj, al jst debil k delam.
Potem imaš pijane goste. Ponavadi so to pegasti angleži stari od 25 do 35 let, ki mislijo da je ljubljana del rusije in da pač tuki vsak dela za 2 eura na uro, no sej skor da je to ta zadnje res, žalostno a res. No in potem ti te pegasti angleži ne najdejo svoje sobe oz zaspijo po hodnikih, wcjih, dvoranah... In potem ko jih najdeš v takem stanju je vsaj kar spravijo iz sebe , foking el john where the fok am i? Imaš pa tut take ki zamenjajo hotel, al zamenjajo žival leva za slona al pa center za orientacijo zataji. Mah prou zabavni so te pegasti...Pogrešam jih. Not!
In pol maš še take s katerimi nočeš imeti opravka. Narkomani! Neka pametna oseba se je spomnila da bi postavila iglomat nedaleč od našega hotela. Res plemenita poteza omogočiti đanksu 24urni servis, škoda ker še nimajo heroinmata; In kam bo šel drugam đanks kot pa lepo na skret petih zveztdic in si priredil party for one. No in pol ga najdeš, in samo upaš da je že tok zadet da ga lohk naženeš vn iz bajte in mu prisloiš kakšno vzgojno.
Aja kako sem jih lahko pozabil. Prijateljie noči. Vedno dobrodošle. Tako kot pri gostih kot tudi pri meni. Gostu popravi razpoloženje za tisto uro ali dve, meni na malo zapolnijo praznino v denarnici. Ja za denar zamižim. Na oba očesa. Vsi mi se prodajamo. Razlika je le v ceni.
No in potem pride jutro. In pride izmena. In greš spat. LAHKO NOČ SLOVENIJA, KJERKOLI ŽE SI
lep dan za smrt
poslušam oz bolje rečeno gledam poročila in vse kar zasledim so same slabe novice. Avtobus poln ortodoksnih poljskih vernikov prebije ograjo in zgrmi v prepad...Za večino se konča tragično. Kje je bil bog takrat? Na dopustuu? Gledam naprej, poplave v angliji, kot da bi gledal porečje amazonke ne pa zahod anglije...No vsaj na morje jim ni treba...Balkan gori tokrat za razliko ne od vojne pač pa požarov...No mal smo napredovali...Pad v italiji izginja, da o ledu in medvedih nekje daleč na severi ne govorim...In pol se vprašam? Kje je sploh še smisel vseh teh save the world organizacij, vseh teh sestankovnja G8, vseh koncertov liveaid, liveearth, liveband, ki itak nardijo več škode k koristi, zakaj za vraga bi recikliral ko pa cela kitajska za to še slišala ni, in zakaj za vraga bi se pustil prepričati v pomoč lačnim otrokom v afriki. Pač ni nam več pomoči. Jebiga en je to moral povedat naglas. Dejstvo je da bo ves planet šel v kurac in da mi ne moremo narediti nič glede tega... Predlagam da si odpreš steklenico pira, vsedeš se pred kavč, prižgeš televizor in vzameš vse te cnne,skynews kot največjo komedijo na svetu.
Kako že gre tisti rek: nasmiha se nam lepše jutri...umira od smeha.
Kako že gre tisti rek: nasmiha se nam lepše jutri...umira od smeha.
kad zaboraviš julij
ne vem zakaj a zadnja leta poletja ne maram....verjetno zaradi nje...vsako leto se prikaže kot nekakšna fatamorgana... kot ptič feniks me dviigne da bi me lahko zopet nazaj spremenila v pepel. In to se mi konstntno ponavlja... Sej verjetno sm jst največji krivec da je temu tako a nekaj mi govori da sta za vsako stvar potrebna dva... O njej prihodnjič
Sej poletje je fajn: sonce, morje, žuri, đuskanje.... A kaj ko nismo več tok stari da bi brezkrbno preživeli 2 meseca in delali popolnoma nič...bogu dneve kradli, pil tanajbolj poceni vino, užival v najbolj preprostih stvareh, odšli na morje z vlakom in spal na klopcah ob morju.
In danes, redno zaposlen, nesrečno seveda, imam avto, imam tut neki dnarja....a nimam časa. Še tega k ga dobim-dopust, si ga najrajš ne upam uzet, ker vem da ko bom pršu nazaj bom fasal najhujši možni urnik-10 nočnih zapored in kje je potem tisto veselje do dopusta?
Sm tabornik. Že odkar vem za sebe. Tut taborenja niso več kar so nekdaj bila, oz moja generacija je na robu izumrtja, lahko bi rekel da sm poslednji mohikanec. Pa sej je fajn, ne rečem samo ni to isto...Evo na primer letos... Letos nismo imeli taborenja v sloveniji, ker smo šli smo na en mednarodni tabor v nemčijo. In potem doživiš tak kulturni šok...Njihove navade, običaji se razlikujejo od naših drastično, tiste naše male taborne rutine in navade, ki so najboljši del se ne izvajajo ker pač to ne gre. In potem si tm in vse kar si želiš je da bi vsaj enkrat stražil ponoči, vsaj enkrat se zadrl bona bona bona petit, vsaj enkrat se izgubil ponoči v gozdu, vsaj enkrat šel svečo in če bi bla sreča naklonjena skakal po blatu v največjem nalivu.
In pač zaradi takih stvari nemaram julija...In avgusta... Meseca, ki jeseni samo pripravljata tereen. O njej pa kdaj drugič.
Sej poletje je fajn: sonce, morje, žuri, đuskanje.... A kaj ko nismo več tok stari da bi brezkrbno preživeli 2 meseca in delali popolnoma nič...bogu dneve kradli, pil tanajbolj poceni vino, užival v najbolj preprostih stvareh, odšli na morje z vlakom in spal na klopcah ob morju.
In danes, redno zaposlen, nesrečno seveda, imam avto, imam tut neki dnarja....a nimam časa. Še tega k ga dobim-dopust, si ga najrajš ne upam uzet, ker vem da ko bom pršu nazaj bom fasal najhujši možni urnik-10 nočnih zapored in kje je potem tisto veselje do dopusta?
Sm tabornik. Že odkar vem za sebe. Tut taborenja niso več kar so nekdaj bila, oz moja generacija je na robu izumrtja, lahko bi rekel da sm poslednji mohikanec. Pa sej je fajn, ne rečem samo ni to isto...Evo na primer letos... Letos nismo imeli taborenja v sloveniji, ker smo šli smo na en mednarodni tabor v nemčijo. In potem doživiš tak kulturni šok...Njihove navade, običaji se razlikujejo od naših drastično, tiste naše male taborne rutine in navade, ki so najboljši del se ne izvajajo ker pač to ne gre. In potem si tm in vse kar si želiš je da bi vsaj enkrat stražil ponoči, vsaj enkrat se zadrl bona bona bona petit, vsaj enkrat se izgubil ponoči v gozdu, vsaj enkrat šel svečo in če bi bla sreča naklonjena skakal po blatu v največjem nalivu.
In pač zaradi takih stvari nemaram julija...In avgusta... Meseca, ki jeseni samo pripravljata tereen. O njej pa kdaj drugič.
Naročite se na:
Objave (Atom)
