stuck in a moment

Nekdo mi je rekel kako lahko poslušam staro musko. In kako to, da se je ne naveličam. Razlog je preprost. Ker je dobra. In ker novodobni mtv alter "minismokomerciala" rock smrdi. Vsa ta novodobna muska črpa material iz preteklosti in vsi ti novi bandi zvenijo znano. Ne maram emo scream wtf muske, ne maram vseh teh new brit skupin, ki rastejo kot gobe po dežju, ki so produkt novodobnih medijev, in ki so poslušani samo zato, ker so lepi in ker je tehnika napredovala do te mere, da več ni važno da znaš peti in igrati, samo da imaš rahlo trpeč look, kao ful mi je bad v lajfu in že si car. interpol, artic monkeys, kaiser chiefs, muse... vsi ti bandi pravijo sebi rock and roll. Itak. Fantje za r'n'r rabte vi dušo. In jajca. In vi jih jebiga nimate. Ste pa vsaj lepi. In da ne bo vse tako črno. Priznam, so tudi kakšni bandi, ki so poslušljivi. A to ni to.

Ja pa jo se naveličaš? Vedno eno te isto, nič novega.
Zmeraj se najde nekaj novega. Nekaj založenega, izgubljenega, na novo odkritega. In lahko komot poslušam isti komad dve uri, ker mi je vsako poslušanje drugačno. Ker vsakič zveni drugače...

just my imagination...

Hodiva po želežniški postaji v Ljubljani. In njej se zahočejo čevapčiči. In sva šla. Na čevapčiče oz pleskavico. Pa sem ji rekel: ej dej gremo do beograda. Uizi počekirat sceno. In je rekla itak, takoj. Pa sem reku čaki, če gremo do beograda, gremo lohk tut še mal bolj dol. Te peljem na prave čevape. V Leskovac. In je rekla, ej stari kaj pa če bi šla vse dol do Grčije. Do Soluna. Pa pol kruzat po Grčiji do Krfa, skočt na ladjo in potem ko se nama zahoče, iti dam. Totalno spontanna. Berz odvečnih vprašanj in pomislekov. Brez tistega, ja kaj pa služba, keš, starci.
Pa sm ji rekel: a se ti zajebavaš? In me je pogledala s takšnim pogledom, ko več ne veš kaj naj si misliš. In sva šla. Ampak samo do Beograda.
Potem sem se zbudil. V še eno zaspano in deževno jutro. Pa tako lepo bi lahko bilo...

spet je večer

In spet je nočna. Na moje veliko začudenje sem fasal mini paket(dve nočni). Jah nova metla drugače pometa. No, in začuda je nocoj blažen mir. Nobenih pijanih angležev, nobenih makaronarjev, narkomanot in drugih čudakov. Prijateljic noči pa tudi ni na spregled. A so one na dopustu? A jim po njihovi ''kolektivni pogodbi'' sploh pripada. Hm, kakorkoli nihče me ne moti in to je najbolj pomembno.
Po čem si bomo zapomnili ta vikend? Po solidni pijanki nekje med medvedi, dobrem žaru, ter seveda vrnitvi Ljubota iz zapora. Ljubo je namreč v ponedeljek odslužil svojo 3 mesečno v imenu ljudstva kazen na Povšetovi. Za tiste, ki še ne veste kdo je Ljubo. Ljubo je največja legenda Šiške, ki je na enem koncertu s stojalom za mikrofon udaril uradno osebo po glavi. Trikrat. Torej, Ljubo je zopet med nami, ta teden bo užival v stvareh, ki jih na povšetovi ni bilo, potem pa naj bi se končno odpravili na turnejo. Ljubo dobrodošel nazaj!

Teden, ki prihaja ne obeta večjih pretresov in dogodkov, prevladovala bo melanholija. Poletje se bilža koncu, čas bo ža en velk flashback.

big red apple

Še en dokaz da naklučij ni. 20.09.2007, Cvetličarna. Nova plata, stari hiti. Karta kupljena, žur zagotovljen. Se vidimo....

Sanjati..

Hodim po štacuni, kupujem nekaj lepega za posebno osebo in zatavam na odelek s cdji. In ko že vidim, da ne bo nič s kakšnim novim nakupom, zagledam v kotu meni ljubo grupo. In, čeprav imam vse komade s cdeja na kompu, ga kupim. Unplugged live verzija koncerta Za sve ove godine. In odhitim domov in pritisnem play... Če me kdo prepriča, da obstaja boljši sentiš band od crvene jabuke...

In sledi potovanje. Potovanje misli nazaj v preteklost in nazaj v prihodnost. In sanjaš, kako bi lahko bilo, če bi se stvari drugače odvijale. In v sanjaš doživiš občutke sreče. In veš, da se je vse do zdaj zgodilo z razlogom. Ker vse kar se še ni, se še bo. Nekoč, nekdaj...

"ispisat ću poneku rijeć i za tebe
vjekova mir vraćas mi ti
smiruješ vode nabujale
moj šapat i krik ćes pomiriti
pijem ti dah kao lijek svaku noć
prije no što usnim ja
i taj tren i zauvijek samo ti
ti si mi u mislima

i kad nisi tu kraj mene
da znaš da me boliš
i noćas ja ćda te čuvam dok spavaš
i ljubim tamo gdje najviše voliš dok sanjaš"

100 pijanih noči

Ta teden je dogajalo na polno. In ko dogaja ni časa za pisanje. Mislim da je to dobra stvar. In evo glih, ko sm se spravil pisat, me kliče mesto. Jah bom nadaljeval jutri. Zdaj je čas za pomembnjše stvari...

wind of changes

V službi se dogajajo premiki. In okopi:) Čez noč smo dobili novo šefico. Meni nič tebi nič je ljubljeni vodja predstavil našo novo pridobitev. In v njegovem govoru, polnem delovnega zanosa in besed hvale na račun naše nove, sem se vprašal kam vse to pelje. Ker je več kot očitno, da je dobila službo samo zato ker je njihova. In pri nas je važno smo nekaj: ni važno a si dober, važno je da si naš. No in kar naenkrat se najde denar za stvari, za katerega prej kar ni bilo. Čudna je ta naša delovna organizacija. Toliko ljudi kot je dalo v tem mesecu odpoved, še ne pomnim. Itak da ti je logično, če človek dobi plačo na ravni leta 94. In folk ne zdrži več. Obljube ala samo še malo potrpite, samo da zaplavamo ven iz tegob prejšnjih let, ne vžgejo več. In če veš, da gre podjetju dobro kot še nikoli, in da zaposleni v drugem hotelu, katerega lastnik je isti, dobijo za isto delovno mesto enkrat višjo plačo, potem se tudi ti začeš spaševati, za koji kurac bi se jst jebal za un drobiž.

A stara ljudska modrost pravi, da se noben pasulj ne poje tako vroč kot se skuha. Kar naenkrat dobiš stimulacijo, kar naenkrat obljubljajo višje plače, dodatne procente od prodaje in kar naenkrat je šef tvoj prijatelj.

In potem sledi še tako poslužbeno druženje v eni od staro-ljubljanskih gostiln, kjer ob dobrotah in alkoholu seveda, razglabljaš o tegobah službe in kako je nokoč bilo in kako še bo. Poslušaš zgodbice starejših sodelavcev, to so šele anekdote, in dobiš občutek da se stvari premikajo na bolje. Ali pa je bil zato razlog refošk... Bomo videli...Kmalu

spet je dobra noc za spomine

"Spet je nova noč za zabavo.
Stara klapa nabira se.
Spet prodali bomo glavo za srce.

Nora noč ki naj nikoli ne mine.
Strast prižgana bo v očeh.
Ogenj ki bo prinesel spomine, solze in smeh"

Kaj povedat o preteklem vikendu. Mislm da Slavkotov komad pove vse. Tok dobr, mi ni blo že dolg. No, da razjasnem, kje sm bil. Lahko bi rekel, da sm bil zopet v republiki. In se nisem dosti zlagal. Kdor me pozna, ve da ljubim kolpo. In če ob kolpi taborijo taborniki skoraj da ne more biti bolje. Bil sm 4 dni gost na taboru jezerskih ščuk v Ribjeku in vse kar lahko povem je: respecta! Čeprav je na začetku kazalo na vse drugega kot time of my life. No po zadnji nočni sm po 4 urah spanja, zapustil ljubljano, še prej kupil lubenice v leclercu in nekaj knjig, da krajšajo da krajšajo mi čas. Vreme je bilo bolj podobno pred apokaliptičnem času: dež, dež, mraz, megla, samo še na sneg sm čakal. No in pol sm hotu ubrati bližnjico in izbral pot ki to sploh ni bila. Namreč če je cesta v izdelavi in nima ne asfalta in ne zaščitne ograde, spominja pa na tisto na vršič in če je totalna megla potem in če zraven kot zanalašč špila tista acdc highway to hell, potem voziš s cmokom v grlu. In če te potem na koncu ustavi policija, ki je mimogrede za mano vozila 10 km, potem zčetek res ni dober. In če ti na cilju še odpade auspuh, veš da se nekdo igra s teboj. A kot sem rekel tisti vikend je bil poseben. Policaji je bolj zanimal moj prtljažnik(šengen=ilegalci+mamile) in ko so ugotovili da v bučah ni droge, še manj pa kašnih albancev smo se v skoraj prijateljskem duhu poslovili. No in ko ugotoviš da živi zraven tabora človek, ki v prostem času švasa in popravlja avte, se dan takoj lepši zdi.

In potem pridem na tabor. Poznal sem samo eno osebo in začetna trema je bila prisotna. A potem spoznaš folk in iz ure v uro se ti bolj dozdeva da je to to. Nočni pa prinesejo dodatno vrednost. V knjižnici doživiš tisto kar v nobenem lokalu ne moreš, ogenj kitara in knjige. Pa folk! Folk je zakon! In v tistih štrih dvenih spiš po 4 ure na dan, ker ni časa da bi spal, ker skos nekaj dogaja, in greš na nočno orientacijo in se malo zgubiš, in priključiš Hrvaško z Evropo:), se poročiš in ti je škoda spati. In pride zadnji večer in uživaš v vsakem trenutku, uživaš v pesmih, ki jih nisi pel že dolgo dolgo časa in se zbudi Tim in zapojemo uspavanko za evo in takoj zaspi nazaj in je smeh, zajebancija... in potem greš ob štrih v avto poslušat Mr. Bojanglesa, ker ti tako sede, in ker bina ne more verjeti da obstaja še kdo ki pozna ta komad. In ga poslušaš...Trikrat. In pride jutro in ves zmačkan greš na jutranjo telovadbo in ti je slabo. A se ne pritožuješ. Veš da je tako prav. Popoldne bi najraje prespal in se nikoli zbudil. Čas odhoda. Posloviš se od vseh, in ti je teško pri srcu. Rad bi ostal, pa moraš iti. Jebena služba. A ostanejo ti spomini...In trenutki

Vse to sem doživel samo zaradi ene meni tako posebne osebe. Dorian tnx za vse, nevem kako se ti bom lahko sploh odolžil.

Tko da ščuke še enkrat hvala za gostoljubje, ter za vse prebrane "knjige"...

it's a casual life

Danes je bil velik dan za gverilo. Vstali smo že ob 15.00 ter ugotovili, da je dan idealen za šoping. Kam drugam kot v malo mesto velikih nakupov. Romanje ponavadi začnem v meni najljbšem celiu, kjer pa začuda nič konkretnega, oliver že dolgo čaa ni več zame, švede pa nikoli nisem maral. Zakaj? Zarad oblek seveda, pač ne maram cunj, ki imajo tako čudne odtenke barv, poleg tega pa izgledajo kot da bi bile že nošene par sezon. Ja pa še vsak kao alter, hipi, emo metelkovc jih nos, meni pa ravno ne diši ta scena.

Torej na moje veliko presenečenje sem našel zadovoljstvo v zari. In so padle nove kavbojke in šuzi. Kar me je načudilo v vseh štacunah je tip stila, ki ga prodajajo. Casual scena. Kao Anglija 80, hooligan look, pač vetrovke, ki zgledajo poceni kopija freda preija, kvazi bomberji, skinhead srajce, superge ala all starke. In nevem a mi je to kul ali ne. Po eni strani pozdravljam oblikovalce, da so končno pogruntal, da je casual look najboljši stil ever, po drugi strani pa dvomim, da folk k kupuje te cote, ve kako in čemu se jih nosi.

Kot kaže so hoolsi in. Vedno več je filmov o njih(football factory, green street), videoigric, internet je naredil svoje, pa še mediji jih predstavljajo kot največje teroriste na svetu. In pač najstnik se valda zapali na vse te limance, kupi cote, in že je pripravljen da nekomu razbije gobec. Samo še med dragonse, viole in ostale indijance se mora včlanit. In že je bad ass mf.
V mojih časih ko sm bil še aktiven na tribinah, je bilo drugače. Stil je seveda igral vlogo, a pomemben je bil pristop. Navijanje vseh 90 minut, koreografije, bakljade, dejansko si živel za uspeh kluba oz. reprezentance. Scena je spominjala na zlata 80 v Jugi in Italiji, se pravi dres, bomber, jopca s kapuco, šal, kavbojke. Danes pa vidm, da je vse preveč enih šminkerjev, ki vse na kar čakajo, je spopad s 3 varnostniki, ker pač it's a casual life in če ni fajta ni to to. In ni več ultras ampak kao hools scena. A pri tem je ena napaka. Slovenija ni anglija in naše kvazi firme so otroški vrtci v primerjavi z njimi. In ker pač pri nas nimaš firm s katerimi bi se pomeril v uličnih veščinah, se potem spraviš na policaje, ki pa samo čakajo kdaj bodo sprovocirani, ker oni so tudi gledali te iste filme in oni bi tudi malo vadili s pendreki.

Da ne bo pomote, nimam nč proti organiziranim pretepom, to je za moje pojme najbolj fer, pač dve firmi se zmenta za fajt, daleč od polcije, novinarjev in ostalih ljudi, ter se malo pobližje spoznajo. Vsi vedo v kaj se spuščajo, ne skupi jo noben, ki si tega ne bi želel. Sej ne pravm, da mi niso kul, samo nekako mi je bližja ultras scena, tisti filinf ko se pesem počasi spreminja v val, ki zajame potem cel štadion, prva baklja, ki spravi na plan še ducate drugih, pa koreografije, zastave, dimne bombe, ko štadion izgleda kot kotel v katerem vre, in v katerem ekipa dobi v navijačih 12 igralca.

Vem da se boste vsi normalni ljudje zgražali nad mojim pisanjem, a to vas dela normalne. Pač ne, razumete, kaj lahko pomeni človeku klub, grupa, šport, ne razumete kako lahko nekdo prepotuje pol evrope, da bi potem v največjem dežju podpiral svoj tim. Verjetno ne razumeter kdo pri zdravi pameti bi pustil službo, punco, se skregal doma, samo zato da bi bil tam kjer so njegovi. Na tribunah, brez wcjev, obravnavani kot največji kriminalci, najdejo zadovoljstvo, katero v normalnem življenju ne bi. Lepo je bilo. Kako že gre tisti stih: you will never walk alone.