Hodiva po želežniški postaji v Ljubljani. In njej se zahočejo čevapčiči. In sva šla. Na čevapčiče oz pleskavico. Pa sem ji rekel: ej dej gremo do beograda. Uizi počekirat sceno. In je rekla itak, takoj. Pa sem reku čaki, če gremo do beograda, gremo lohk tut še mal bolj dol. Te peljem na prave čevape. V Leskovac. In je rekla, ej stari kaj pa če bi šla vse dol do Grčije. Do Soluna. Pa pol kruzat po Grčiji do Krfa, skočt na ladjo in potem ko se nama zahoče, iti dam. Totalno spontanna. Berz odvečnih vprašanj in pomislekov. Brez tistega, ja kaj pa služba, keš, starci.
Pa sm ji rekel: a se ti zajebavaš? In me je pogledala s takšnim pogledom, ko več ne veš kaj naj si misliš. In sva šla. Ampak samo do Beograda.
Potem sem se zbudil. V še eno zaspano in deževno jutro. Pa tako lepo bi lahko bilo...
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar