it's a casual life

Danes je bil velik dan za gverilo. Vstali smo že ob 15.00 ter ugotovili, da je dan idealen za šoping. Kam drugam kot v malo mesto velikih nakupov. Romanje ponavadi začnem v meni najljbšem celiu, kjer pa začuda nič konkretnega, oliver že dolgo čaa ni več zame, švede pa nikoli nisem maral. Zakaj? Zarad oblek seveda, pač ne maram cunj, ki imajo tako čudne odtenke barv, poleg tega pa izgledajo kot da bi bile že nošene par sezon. Ja pa še vsak kao alter, hipi, emo metelkovc jih nos, meni pa ravno ne diši ta scena.

Torej na moje veliko presenečenje sem našel zadovoljstvo v zari. In so padle nove kavbojke in šuzi. Kar me je načudilo v vseh štacunah je tip stila, ki ga prodajajo. Casual scena. Kao Anglija 80, hooligan look, pač vetrovke, ki zgledajo poceni kopija freda preija, kvazi bomberji, skinhead srajce, superge ala all starke. In nevem a mi je to kul ali ne. Po eni strani pozdravljam oblikovalce, da so končno pogruntal, da je casual look najboljši stil ever, po drugi strani pa dvomim, da folk k kupuje te cote, ve kako in čemu se jih nosi.

Kot kaže so hoolsi in. Vedno več je filmov o njih(football factory, green street), videoigric, internet je naredil svoje, pa še mediji jih predstavljajo kot največje teroriste na svetu. In pač najstnik se valda zapali na vse te limance, kupi cote, in že je pripravljen da nekomu razbije gobec. Samo še med dragonse, viole in ostale indijance se mora včlanit. In že je bad ass mf.
V mojih časih ko sm bil še aktiven na tribinah, je bilo drugače. Stil je seveda igral vlogo, a pomemben je bil pristop. Navijanje vseh 90 minut, koreografije, bakljade, dejansko si živel za uspeh kluba oz. reprezentance. Scena je spominjala na zlata 80 v Jugi in Italiji, se pravi dres, bomber, jopca s kapuco, šal, kavbojke. Danes pa vidm, da je vse preveč enih šminkerjev, ki vse na kar čakajo, je spopad s 3 varnostniki, ker pač it's a casual life in če ni fajta ni to to. In ni več ultras ampak kao hools scena. A pri tem je ena napaka. Slovenija ni anglija in naše kvazi firme so otroški vrtci v primerjavi z njimi. In ker pač pri nas nimaš firm s katerimi bi se pomeril v uličnih veščinah, se potem spraviš na policaje, ki pa samo čakajo kdaj bodo sprovocirani, ker oni so tudi gledali te iste filme in oni bi tudi malo vadili s pendreki.

Da ne bo pomote, nimam nč proti organiziranim pretepom, to je za moje pojme najbolj fer, pač dve firmi se zmenta za fajt, daleč od polcije, novinarjev in ostalih ljudi, ter se malo pobližje spoznajo. Vsi vedo v kaj se spuščajo, ne skupi jo noben, ki si tega ne bi želel. Sej ne pravm, da mi niso kul, samo nekako mi je bližja ultras scena, tisti filinf ko se pesem počasi spreminja v val, ki zajame potem cel štadion, prva baklja, ki spravi na plan še ducate drugih, pa koreografije, zastave, dimne bombe, ko štadion izgleda kot kotel v katerem vre, in v katerem ekipa dobi v navijačih 12 igralca.

Vem da se boste vsi normalni ljudje zgražali nad mojim pisanjem, a to vas dela normalne. Pač ne, razumete, kaj lahko pomeni človeku klub, grupa, šport, ne razumete kako lahko nekdo prepotuje pol evrope, da bi potem v največjem dežju podpiral svoj tim. Verjetno ne razumeter kdo pri zdravi pameti bi pustil službo, punco, se skregal doma, samo zato da bi bil tam kjer so njegovi. Na tribunah, brez wcjev, obravnavani kot največji kriminalci, najdejo zadovoljstvo, katero v normalnem življenju ne bi. Lepo je bilo. Kako že gre tisti stih: you will never walk alone.