kad zaboraviš julij

ne vem zakaj a zadnja leta poletja ne maram....verjetno zaradi nje...vsako leto se prikaže kot nekakšna fatamorgana... kot ptič feniks me dviigne da bi me lahko zopet nazaj spremenila v pepel. In to se mi konstntno ponavlja... Sej verjetno sm jst največji krivec da je temu tako a nekaj mi govori da sta za vsako stvar potrebna dva... O njej prihodnjič

Sej poletje je fajn: sonce, morje, žuri, đuskanje.... A kaj ko nismo več tok stari da bi brezkrbno preživeli 2 meseca in delali popolnoma nič...bogu dneve kradli, pil tanajbolj poceni vino, užival v najbolj preprostih stvareh, odšli na morje z vlakom in spal na klopcah ob morju.

In danes, redno zaposlen, nesrečno seveda, imam avto, imam tut neki dnarja....a nimam časa. Še tega k ga dobim-dopust, si ga najrajš ne upam uzet, ker vem da ko bom pršu nazaj bom fasal najhujši možni urnik-10 nočnih zapored in kje je potem tisto veselje do dopusta?

Sm tabornik. Že odkar vem za sebe. Tut taborenja niso več kar so nekdaj bila, oz moja generacija je na robu izumrtja, lahko bi rekel da sm poslednji mohikanec. Pa sej je fajn, ne rečem samo ni to isto...Evo na primer letos... Letos nismo imeli taborenja v sloveniji, ker smo šli smo na en mednarodni tabor v nemčijo. In potem doživiš tak kulturni šok...Njihove navade, običaji se razlikujejo od naših drastično, tiste naše male taborne rutine in navade, ki so najboljši del se ne izvajajo ker pač to ne gre. In potem si tm in vse kar si želiš je da bi vsaj enkrat stražil ponoči, vsaj enkrat se zadrl bona bona bona petit, vsaj enkrat se izgubil ponoči v gozdu, vsaj enkrat šel svečo in če bi bla sreča naklonjena skakal po blatu v največjem nalivu.

In pač zaradi takih stvari nemaram julija...In avgusta... Meseca, ki jeseni samo pripravljata tereen. O njej pa kdaj drugič.