republika palma de coco

Delam.Spet je nočna. Kot kaže bo zopet mirna, kar me neskončno veseli. Vse kar je slišati je zvok radia, nočni program ene od meni ljubših radiskih postaj v ljubljani. In kdo drug je primeren za tako poletno zasanjano noč, kot mlakar. In to tista njegova o defacto državici nekje na koncu domišljije. Jst bi tudi tja šel!!!

In začne me dajati nostalgija...

Bil sem tam...Dve leti nazaj...To je bilo poletje, ekipa ta prava, destinacija ipsos, ja vem, da boste rekli ,kaj a krf je zate palma de coco?! Ja tisto poletje je bil. Vse, kar se je zgodilo v tistih 10 dneh, je bila čista republika. Star slovenski rek pravi, da se vse dobre stvari začnejo v gostilni, in v našem primeru ni bilo nič drugače.
Pravijo da je izbira lokala med dopustom bolj pomembna od njega samega, oziroma, da se dober dopust meri po številu preživetih ur v njemu. In mi smo delali nadure. Pa ne zato, ker bi bili vsi po vrsti pijanci in neozdravljivi alkoholiki, pač pa zaradi štimunge in filinga v njemu. In če je šef loakla še naš čovjek, gazda Milan in natakar makedonc, potem se v njemu počutiš kot doma, in če gazda Milan ne prenese makaronarjev, je to velik velik plus. Pri njemu se je vedelo: balkan plača za hainikena 2 eura ,italijani 3; tekila za slovenca 1 euro italijan 2. Pa kolikokrat smo pili na puf, Milan je rekel: ovi italijani plaćaju za vas, šta se pije, in smo pili. Italijane je odiral kot mačke. In s tistim plusom, ki ga je naredil je, kot robin hood, dajal nam. Milan svaka ti čast! Pa dj! To je bil en čist nor Irec, Slovencu brat v alkoholu, in vse kar se je drl v mikrofon je bilo: Shopaj Slovenia! In je dal avsenike, in malo teraso...In ko je celoten lokal padel v ekstatazo je gazda Milan kot največji kekec začel jodlat. No in da bi bila zastopana cela bivša juga, je potem irc zavrtel še venček jugohitov. Ludnica. In kar si hotel, si dobil. Killerse! Great choise my friend! A karaoke bi! No problem! Res kapo dol človeku kateremu sem ime na žalost pozabil.

Seveda pa bi bilo vse to brez čara če ne bi bila družba ta prava. Recimo temu kr bratovščina, iz vseh koncev, različnih starosti, a občutek si imel, kot da se z njimi poznaš že od malega. In na koncu je tudi pomembeno tvoje začasno domovanje tam doli, in mi smo ga imeli za čisto desetko. Kostas in njegov fotr Kostas starejši(kje jim je domišljija?) sta nas gostila v apartmajih, ki so tvorili skupaj neke vrste amfiteater z trgom na sredini. In na tem trgu se je zmeraj ogrevalo za odhod v shooterja. Kitara, cviček(15 litrov domačega), koktejli, zajebancije, iskrice, vse to ti ostane v spominu.
In dnevi minejo kot minute, in tako pride zadnja noč. Za konec spoznaš tisto sladko bitje, ki ti cel čas na krfu ni dalo spati... In skupaj z njo preživiš večer in skupaj z njo pričakaš jutro. Hm le zakaj imam tako rad kras.

Še se bom vrnil...