ljubim zadnjo uro nočne. Zakaj? Poleg tega da je zadnja ura dela, je to meni ena ljubšiš ur dneva. Bom opisal. Ob petih se konča gledanje v strop in dremanje, ko ti oči skupi lezejo, ti pa se z njimi boriš kot don kihot z mlini na veter. In začnejo se tisti mali rituali, ki jih tako ljubim.
Počasi se začne delati dan. in to je najboš opazovati s strehe, res hud filing ti na vrhu ljubljane, in vse počasi zaživi. Ob petih nam pripeljejo kruh. Svež kruh, ki se ga razveseliš kot otrok čokolade. Še topel in v kombinaciji s kakavom ti polepša še tako zamorjeno nočno. Peki so zakon!
In potem pride na vrsto sosed. Vsak dan ob 5.30 zalaufa mimo hotela proti tivoliju. Ampak res vsakdan. Po njemu bi lahko uro ravnal. Sosed je model!
No in potem pride časopisar, ki ti prinese svež izvod uravnovešenega časopisa in tistega ki to ni. Prebereš oba in si ustvariš svojo sliko. Direkt in novice nahitro prelistaš ker za kaj drugega tudi niso. In potem se začnem spraševati, zakaj so na prvih straneh vseh časopisov same negativne zgodbe: ''Tudi ti Jolanda?'' joli naj bi se fiksala z dopingom, ja a se kira ne?!; potem brat umoril sestro in še psa, nakar si sodil sam, neuspešno in podobno sranje. Nekaj je gnilega v državi danski, da ljudje padajo na take zgodbe.
Na koncu pride izmena, pričakaš jih srečen, kot brodolomec ladjo , predaš izmeno in greš, sanjam naproti. In nad mestom je že dan.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar