spet je dobra noc za spomine

"Spet je nova noč za zabavo.
Stara klapa nabira se.
Spet prodali bomo glavo za srce.

Nora noč ki naj nikoli ne mine.
Strast prižgana bo v očeh.
Ogenj ki bo prinesel spomine, solze in smeh"

Kaj povedat o preteklem vikendu. Mislm da Slavkotov komad pove vse. Tok dobr, mi ni blo že dolg. No, da razjasnem, kje sm bil. Lahko bi rekel, da sm bil zopet v republiki. In se nisem dosti zlagal. Kdor me pozna, ve da ljubim kolpo. In če ob kolpi taborijo taborniki skoraj da ne more biti bolje. Bil sm 4 dni gost na taboru jezerskih ščuk v Ribjeku in vse kar lahko povem je: respecta! Čeprav je na začetku kazalo na vse drugega kot time of my life. No po zadnji nočni sm po 4 urah spanja, zapustil ljubljano, še prej kupil lubenice v leclercu in nekaj knjig, da krajšajo da krajšajo mi čas. Vreme je bilo bolj podobno pred apokaliptičnem času: dež, dež, mraz, megla, samo še na sneg sm čakal. No in pol sm hotu ubrati bližnjico in izbral pot ki to sploh ni bila. Namreč če je cesta v izdelavi in nima ne asfalta in ne zaščitne ograde, spominja pa na tisto na vršič in če je totalna megla potem in če zraven kot zanalašč špila tista acdc highway to hell, potem voziš s cmokom v grlu. In če te potem na koncu ustavi policija, ki je mimogrede za mano vozila 10 km, potem zčetek res ni dober. In če ti na cilju še odpade auspuh, veš da se nekdo igra s teboj. A kot sem rekel tisti vikend je bil poseben. Policaji je bolj zanimal moj prtljažnik(šengen=ilegalci+mamile) in ko so ugotovili da v bučah ni droge, še manj pa kašnih albancev smo se v skoraj prijateljskem duhu poslovili. No in ko ugotoviš da živi zraven tabora človek, ki v prostem času švasa in popravlja avte, se dan takoj lepši zdi.

In potem pridem na tabor. Poznal sem samo eno osebo in začetna trema je bila prisotna. A potem spoznaš folk in iz ure v uro se ti bolj dozdeva da je to to. Nočni pa prinesejo dodatno vrednost. V knjižnici doživiš tisto kar v nobenem lokalu ne moreš, ogenj kitara in knjige. Pa folk! Folk je zakon! In v tistih štrih dvenih spiš po 4 ure na dan, ker ni časa da bi spal, ker skos nekaj dogaja, in greš na nočno orientacijo in se malo zgubiš, in priključiš Hrvaško z Evropo:), se poročiš in ti je škoda spati. In pride zadnji večer in uživaš v vsakem trenutku, uživaš v pesmih, ki jih nisi pel že dolgo dolgo časa in se zbudi Tim in zapojemo uspavanko za evo in takoj zaspi nazaj in je smeh, zajebancija... in potem greš ob štrih v avto poslušat Mr. Bojanglesa, ker ti tako sede, in ker bina ne more verjeti da obstaja še kdo ki pozna ta komad. In ga poslušaš...Trikrat. In pride jutro in ves zmačkan greš na jutranjo telovadbo in ti je slabo. A se ne pritožuješ. Veš da je tako prav. Popoldne bi najraje prespal in se nikoli zbudil. Čas odhoda. Posloviš se od vseh, in ti je teško pri srcu. Rad bi ostal, pa moraš iti. Jebena služba. A ostanejo ti spomini...In trenutki

Vse to sem doživel samo zaradi ene meni tako posebne osebe. Dorian tnx za vse, nevem kako se ti bom lahko sploh odolžil.

Tko da ščuke še enkrat hvala za gostoljubje, ter za vse prebrane "knjige"...